Destilerija EMPERUS

Nastanek EMPERUSA

Vasilije Senić se je rodil leta 1929 v vasi Viševac, rojstnem kraju Vožda Karađorđa. Opravljal je številna dela doma in v tujini. Vedno pa se je držal ljudskega izročila in prideloval svoje žganje.

Januarja 1953 se mu je rodil sin Slobodan, že jeseni istega leta pa je posadil prve slive starih avtohtonih sort – požegače in rankovače. Vztrajal je, da se slive ne škropijo, zato so vsi plodovi pridelani na povsem ekološki način.

Ko so slive dosegle letino, je kupil prvi kotel za peko žganja, bakrenega. Pri pridelavi slivovke se je trdno držal tradicionalnega načina pridelave, s tem, da je koščico zavrgel, fermentacija je potekala brez prisotnosti koščic. Žganje se je staralo izključno v sto let starih hrastovih sodih, ki so stoletja rasli v srbskih gorah.

Deda Vasina zgodba

Leta 1978, decembra, se je rodil prvi vnuk. Takrat sem se odločil, da zaključim z delom v tujini in se za vedno vrnem v Srbijo. Popil sem preveč francoskega konjaka in sprejel odločitev, ki je temeljila predvsem na težnji, da moj vnuk ne bo Francoz, vdan temu konjaku, ampak Srb, vdan slivi, po kateri je jokala moja duša.

Leta 1981, junija, se je rodil drugi vnuk. Potem sem naročil nove sode. Pozimi je prispelo več kot 20 novih sodov, narejenih iz hrasta gradena z Radana, Goča, Jastrebca, Stare Planine in Homolja. V moji kleti so se srečala stoletna drevesa iz gora iz vse Srbije. V zahvalo za vse pridelke tistega leta sem s polnim srcem napolnil vse sode in s starejšim vnukom na kolenu kuhal na desetine kotlov žganja.

Leta so minevala, sadovnjaki so se množili, prihajali so prijatelji, sorodniki, botri, nazdravljalo se je, veselilo …

Prišlo je tudi leto 1993. Odločil sem se, da je čas za upokojitev. Upokojitev je pomenila, da sem morala prenehati z vsemi drugimi službami in se popolnoma posvetiti svojim slivam, ki so bile v polnem cvetu. Z božjo pomočjo je bilo vsako naslednje leto v Šumadiji za slive izjemno. Imel sem že 10 let rabljene hrastove sode, v polni moči. Odločil sem se, da iz sliv naredim družinsko zakladnico, da zapustim dedičem, da jim nastavim kopje, s katerim se bodo merili, da jim dam zvezdo vodilnico, po kateri se bodo vodili. Začel sem, leto za letom …

V letih 1992 in 1993 sem napolnil vse sode z Goča in Homoljskih gora. Zdaj jo lahko vidite, temno zelene, olivne barve, vonjev in arom, ki prekašajo vsak konjak, viski in rum, kjer koli na svetu. Na teh destilatih je osnova družinske zakladnice.