“Krompir pod sačem, pečena koruza, vonj žara, pomešan z vonjem rakije. To so moji prvi, otroški spomini na kuhanje rakije. Zanimivo je, da na podoben način svoje spomine opisuje tudi moj oče. Pravzaprav se naša družina s kuhanjem rakije ukvarja že tri generacije in upamo, da je to šele začetek.”
Mihailo Mladenović je bil peti od sedmih otrok. Zato je, ko je začel graditi svojo življenjsko pot, začel praktično iz nič. Delal je pri gradnji železniške proge, nato je bil vpoklican v vojsko in pozneje ranjen na Sremski fronti. Po vojni se je posvetil kmetijstvu, hkrati pa je delal kot skladiščnik. Dedek se je vse življenje trudil postati pravi srbski “domaćin”. V Srbiji sredi dvajsetega stoletja pa ni bilo večjega znaka uspeha kot lastništvo kotla za kuhanje rakije.
Sedeti ob ognju v hladnejših septembrskih dneh, obkrožen z družino in prijatelji, vedno prinese toplino v dušo. To je edina stvar, ki se v zadnjih šestdesetih letih ni spremenila. Okolje se je seveda spreminjalo. Kotle smo menjali, prostore zidali in urejali. Toda občutek topline in povezanosti z družino in slivo je ostal enak. Poudarjam »s slivo«, saj je bila ta v naši družini vedno edina izbira. Slivovko imamo za kraljico močnih alkoholnih pijač.
Tu se začne naša družinska zgodba, ki se po mnogih letih tradicije nadaljuje v steklenici rakije.
Mojega deda je nasledil moj oče Dragan Mladenović Proka, po katerem je nastala tudi ideja o Prokovači.
Človek, edinstven po svoji odločnosti in značaju starega kova. Zase pravi, da je vse življenje preživel v gostilni – najprej kot fotograf, pozneje pa kot lastnik. Mislim, da lahko sklepate, kaj se je pilo v naši restavraciji.
Njegovo predanost proizvodnji kakovostne rakije lahko zlahka razumemo po enem njegovem stavku. Pogosto ga vprašajo, zakaj proizvaja večje količine rakije, on pa redno odgovori:
»Kadarkoli grem k svojim prijateljem, moram s seboj prinesti steklenico kakovostne domače rakije – drugače ne morem iti.«
